Toskana – potovanje, Chianti, Firence in toskanska kulinarika

Ko manj postane več
Toskana ima poseben talent. Zelo hitro te prepriča, da v resnici potrebuješ precej manj, kot si misliš. Malo sonca, stara vila Relais Villa Belvedere v Incisi Valdarno, dobra domača hrana, kozarec Chiantija … in svet je naenkrat čisto v redu tudi brez hitenja in brez tiste večne potrebe po še več. Morda se prav zato tako rada vračam. Zaradi juter, ki dišijo po oljkah in limonah, kamnitih hiš in tistega občutka, da je tukaj vse bolj preprosto, a prav zato še lepše.

Zato včasih nekoliko zavidam ljudem, ki tukaj živijo. Toskancem, ki veliko delajo, a vendar živijo nekoliko počasneje in bolj povezano z naravo. Povezani so z zemljo in letnimi časi, znajo ceniti preproste stvari in nimajo ves čas občutka, da potrebujejo še več. Svoje delo opravljajo s ponosom in z neko tiho predanostjo, ki jo danes redko srečaš. Morda je prav v tem njihov pravi luksuz.

In potem Toskana vedno doda še nekaj svojega. Nepričakovan ovinek, mizo, za katero ostaneš predolgo, človeka, ki ga nisi nameraval srečati, ali okus, ki si ga zapomniš. Prav v tem ritmu Toskane se mi pogosto porodijo nove ideje, kot da se v moji glavi končno naredi prostor za vse tisto, kar v vsakdanjem hrupu preprosto preslišim. Morda je prav v tem njen čar, da za nekaj trenutkov ne potrebuješ ničesar več. In takrat se zaveš, da je življenje res lepo, ko je preprosto.

Jutra med oljkami in limonami
Toskanska jutra imajo svoj ritem. Počasen, tih in neizmerno prijeten. V Toskani se dan začne nekako drugače. Zajtrk na vrtu stare vile, sredi nasada oljk ali ob limonovcu, ima čisto drugačen okus. Sveže sadje, lokalni siri, domač kruh, fige, toskanske salame, nekaj sladkega in seveda dobra italijanska kava ob kozarcu sveže limonade. Nič pretiranega, vse sveže, lokalno in tako zelo toskansko.

Sonce proseva skozi veje oljk, v bližini zorijo limone in naenkrat ugotoviš, da nikamor ne hitiš. Samo sediš, uživaš in razumeš, kaj v resnici pomeni dolce far niente. In prav takrat v povsem preprostem zajtrku začutiš vso lepoto preprostega.

Chianti road – moja mala filmska scena
Potem pa cesta. Chianti road je zame vedno znova kot prizor iz filma. Ovinek za ovinkom, vinogradi, oljčni nasadi, visoke ciprese, stare kamnite hiše in razgledi, zaradi katerih bi najraje vsakih nekaj kilometrov ustavila. Med ovinki se tu in tam pojavijo cabrioleti z odprto streho, kot ustvarjeni prav za Toskano, sonce in veter v laseh. In prav iz teh gričev prihajajo nekatera najbolj cenjena toskanska vina. Topel zrak, vonj pokrajine in tisti občutek, da je pred teboj še toliko lepega. Samo vožnja, razgled in tista lahkotnost. Prava italijanska dolce vita.

Claudio in okus prave Toskane
Toskana govori tudi skozi okuse. Med najbolj značilnimi so preproste toskanske testenine pici, pogosto v družbi divjačine in sezonskih gob, s tistim pravim okusom toskanskega podeželja. In tu je še njen kulinarični ponos, ki ga skoraj ne moreš zgrešiti – bistecca alla Fiorentina. Velik kos mesa, ogenj, nekaj soli, dobro oljčno olje in kozarec Chiantija. Brez nepotrebnega kompliciranja.

Prav takšna je tudi La Bugia Ristorante v Burchiu pri Figline e Incisa Valdarno – moja toskanska restavracija s karakterjem. Tam nekje med griči se ob dobri hrani srečamo ljudje z vseh koncev sveta. Govorimo različne jezike in se pogosto sploh ne poznamo, pa vendar so nasmeh, kratek pogovor ali zdravica čez sosednjo mizo dovolj.

Takrat pride do mize chef Claudio Piantini, mojster toskanske kuhinje. Brez menija v roki in brez dolgih razlag pove, kaj je tisti dan sveže, kaj je prišlo iz lokalne okolice in kaj bo pripravil. Oggi abbiamo … In pri njem je to običajno dovolj. Veš, da bo dobro. Ni velikega spektakla, je pa veliko karakterja. Hrana je domača, lokalna, pristna in vedno zelo njegova. Tako dobro, tako toskansko, tako po Claudijevo.

In potem še njegova sladica millefoglie. Zame ena najboljših, kar sem jih jedla. Hrustljave plasti listnatega testa, svilnata krema in ravno prava mera sladkobe. Po prvem grižljaju samo pogledaš čez mizo in veš, da dodatna razlaga ni potrebna.

Okoli Claudija so včasih mladi natakarji, še malo nerodni in negotovi, a prav zato simpatični. On kaj pokaže, kaj popravi, oni pa se učijo. Toskana ni popolnoma zrežirana. In prav zato ima dušo.

Firence in poti brez načrta
V srcu vsega so seveda Firence. Umetnost, zgodovina, arhitektura, moda in tista posebna florentinska samozavest, ki jo začutiš skoraj takoj. Mesto, kjer lahko dopoldne občuduješ stoletja umetnosti, popoldne zaviješ v svet mode – tudi h Gucciju, ki ima svoje korenine prav v Firencah – zvečer pa pristaneš v majhni osterii ob kozarcu vina, krožniku odlične pašte ali pristni toskanski jedi iz divjačine.

Ko se od Firenc nekoliko odmakneš, čakajo Siena, San Gimignano, Greve in Chianti ter številne manjše vasice, skozi katere se včasih zapelješ povsem po naključju. Morda se pozneje niti ne spomniš njihovega imena, spomniš pa se razgleda, stare kamnite hiše, kozarca vina nekje na poti in predvsem ljudi, ki jih tam srečaš. Včasih kakšen nasmeh, kratek pogovor ali naključno srečanje pove več kot sam kraj.

Toskana po moje
Verjetno ste Toskano mnogi že obiskali. In če ste jo, potem veste, da ni le kraj, ki ga obiščeš in odkljukaš s seznama. Nekaj ostane. Vonj po oljkah in starih kamnitih hišah, cesta med vinogradi, večer ob dobri hrani v pristni osterii, kozarec Chiantija, ki ima okus po Toskani, in tista misel, da bi lahko ostal še malo dlje.

Meni Toskana pusti še nekaj več. Mirnejšo glavo, manj teže na ramenih in skoraj vedno kakšno novo idejo. Spomni me, da je preprostost lahko največji luksuz in da prav v miru pogosto pridejo odgovori, ki jih v vsakdanjem hrupu preslišimo. Pridejo tiho in nepričakovano, a včasih premaknejo več, kot si mislimo.

Zame je Toskana predvsem občutek. Opomnik, da največkrat ne potrebujemo več, ampak manj: hrupa, hitenja in vsega, kar nam jemlje prostor za dobre stvari. In prav takrat življenje spet postane zares dobro.

In ja … tudi malo ljubezni.
La vita è bella. Še posebej v Toskani.

✍️ Mirjana Stiplošek Gorza
Foto: Vito Gorza | nekatere avtorske fotografije delno obdelane s pomočjo AI

Kje je nastala ta zgodba:
Relais Villa Belvedere, Incisa Valdarno
La Bugia Ristorante, Figline e Incisa Valdarno
Toskana, Italija